Simon Franko: Brez posluha političnih odločevalcev in zaupanja v kemično industrijo, ne bomo dosegli ciljev evropskega zelenega dogovora

Ob koncu leta se običajno ozremo na prehojeno pot ter na dosežke in rezultate, ustvarjene tekom leta. V človeški naravi je, da smo s svojim prispevkom večinoma zadovoljni. Mnogi se tudi zavedamo, da bi lahko storili več, v kolikor nas okoliščine in zunanji faktorji, na katere nimamo vpliva, ne bi omejili. Redkeje pa iščemo odprt in iskren feedback naših partnerjev, prijateljev, kupcev ali sodelavcev. O tem, kaj oni mislijo o naših dosežkih; kje in kako bi lahko tudi mi vplivali na zunanje dejavnike, da bi nam bilo boljše; kje je meja med našimi lastnimi interesi in cilji ter delovanjem v skupno dobro?

Slovenija se na lestvici konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD med 64 državami zadnja leta uvršča okrog 40. mesta. Kot dežela tekmovalnih in svetovnih športnih fenomenov, sem prepričan, da bi to uvrstitev v športu komentirali z eno samo besedo - katastrofa! Letos smo padli celo na 42. mesto - zaradi slabše gospodarske uspešnosti, poslovne učinkovitosti, infrastrukture in vladne učinkovitosti. Četudi torej o sebi mislimo, da smo modri, prodorni in iznajdljivi, drugi o nas, kot kaže, nimajo takšnega mnenja.  

Zato, kot nekdo, ki so mu pomembne tudi evropske vrednote, v nadaljevanju podajam nekaj lastnih razmišljanj o napredovanju evropskega zelenega prehoda in njegovih pasteh ter o vlogi kemijske industrije pri konkurenčnem in zelenem evropskem gospodarstvu. Naj bodo ta razmišljanja tudi v razmislek pred zastavljanjem ciljev za 2024, predvsem kaj bomo storili pri sebi in v okolici, da se bo Slovenija na lestvici mednarodne konkurenčnosti povzpela za vsaj pet mest višje. Če to ni naš cilj, potem ne vem, kaj to pravzaprav je. Saj brez konkurenčnega in močnega gospodarstva ter industrije, ni socialne države. 

Trn v peti zelenega prehoda evropskega gospodarstva

Danes se soočamo z enim največjih izzivov v zgodovini - s klimatskimi spremembami in prekomernim izkoriščanjem naravnih virov in uničevanjem biotske raznovrsznosti. Dobro in pohvalno pa je, da vedno več podjetij izvaja vedno več aktivnosti zelenega prehoda.

Evropski zeleni dogovor ponuja številne priložnosti za širšo industrijsko pokrajino v Evropi. Žal je za večino evropskih podjetij zakonodaja na področju trajnosti in zelenega prehoda preveč kompleksna in preveč ambiciozna, kar lahko vodi celo v večjo nekonkurenčnost in eksodus industrije iz Evrope. Prepričan sem, da podjetja, tudi zaradi prevelikega obsega, še vedno preslabo poznajo zeleni zakonski paket in bodoče obveznosti. V BASF-u smo ocenili, da ta paket obsega med 14.000 in 15.000 strani novih zakonskih določil, kar je v kratkem časovnem roku nemogoče dobro preštudirati in se prilagoditi. Gospodarstvo pa ob velikem bremenu visokih cen energije in geopolitičnih napetosti ta trenutek potrebuje stabilen in predvidljiv zakonski okvir.

Vsi skupaj hodimo po tanki črti - med dolgoročnimi cilji in kratkoročnimi zmožnostmi. Dejstvo je, da zgolj v nekaj letih ni mogoče spremeniti in prilagoditi celotno industrijo ter da je zeleni prehod denimo v energetsko intenzivni industriji bistveno teže doseči kot na primer v storitvenih panogah. A, da ne bo pomote – BASF zeleni prehod v celoti podpira, kljub temu, da na nas vplivajo skoraj vsa področja dogovora. Da se bomo uspešno spoprijeli s tem izzivom ter da bomo uspešno izpolnili vse cilje, bo velik napor. Zato želimo konstruktivno sodelovati z oblikovalci politik in vsemi ostalimi zainteresiranimi javnostmi. 

Zelena prihodnost se začne pri kemiji

Kemija je bistvena za vse vidike sodobnega življenja in za vse, kar opredeljujemo kot čista tehnologija. Je ena največjih industrij v Evropi (četrta po velikosti zaposluje 1,2 milijona ljudi) in proizvaja surovine za druge panoge. O tem priča tudi podatek, da je kar 96 odstotkov materialov za najrazličnejše izdelke pridobljeno s kemijskimi procesi. Brez kemije ni parfumov, čipov, avtomobilov, pametnih naprav, ni velikega dela industrije, brez kemije ni recikliranih in razgradljivih materialov, ni zelene, čiste tehnologije! In upravičeno trdim, da brez kemije ne bo učinkovitega zelenega prehoda evropskega gospodarstva.

Zato je napačno mišljenje, da je rešitev (1) v prepovedi uporabe kemikalij (EU zakonodaja na področju kemikalij je že danes daleč najbolj stroga in zahtevna na svetu); (2) v omejevanju kemijske industrije ter zaviranju njenih inovacij in investicij; (3) v zmanjševanju proizvodnje in v prenosu te na druge trge, čemur smo žal v evropskem prostoru priča že dlje časa. Vse to slabo vpliva na našo konkurenčnost in zagotovo ne pripomore k uresničevanju zelenega dogovora. Se zavedate, da v Evropi prepovemo mnogo (pol)izdelkov, ki jih nato preko končnih izdelkov uvažamo iz različnih svetovnih trgov še leta in leta? Ali veste, da smo letos priča zgodovinski situaciji, ko prvič po desetletjih uvozimo več kot izvozimo – tako po količini kot vrednosti? Pa smo s tem dosegli korak naprej pri zelenem prehodu, zmanjševanju emisij? Smo rešili problem plastičnih odpadkov? Bomo vse uvažali iz Kitajske in nato vse naše odpadke izvažali nazaj  ali tako razumemo krožnost pri nas? Verjamem, da pravi odgovor poznate tudi vi.

Kemija in trajnost se odlično ujemata in to v BASF-u vemo že dolgo. Kot vodilno svetovno kemijsko podjetje zagotavljamo inovativne rešitve, ki pomembno prispevajo k podpori trajnostnemu preoblikovanju družbe in optimalni rabi omejenih virov. K zelenemu dogovoru prispevamo z različnimi revolucionarnimi tehnologijami in trajnostnimi rešitvami - od programa za upravljanje ogljika, do krožnega gospodarstva ter inovacij izdelkov za pametno mobilnost, prenovo stavb ali trajnostno kmetijstvo. Na skoraj vsakem posameznem področju evropskega zelenega dogovora že imamo ali razvijamo bolj trajnostne rešitve. V evropski kemijski industriji pa ob tem že dolgo gradimo tudi na lastni trajnostni transformaciji in prepričan sem, da smo veliko bolj energetsko učinkoviti in trajnostni kot naša konkurenca drugod posvetu (ZDA, Azija). Menim, da je kemijska industrija edina sposobna izpolniti cilje krožnega gospodarstva. Oblikovanje spodbudnega poslovnega okolja za konkurenčno evropsko kemijsko industrijo bi zato moralo biti prednostna naloga Evropske komisije in vlad držav članic EU.

Le v BASF-u smo od 1990 do 2018 prepolovili emisije, proizvedene količine pa v istem obdobju podvojili. Do leta 2030 bomo za nadaljnje zmanjšanje emisij vložili še štiri miljarde eurov, navkljub naši rasti in novim obratom. Že leta investiramo v napredno reciklažo plastičnega odpada – naš cilj je, da do 2025 odkupimo 250.000 ton takega materiala. Inovativna tehnologija kemičnega recikliranja se je razvila do takšne mere, da spreminja pravila igre recikliranj plastike. Omogoča namreč presnovo različnih komunalnih plastičnih odpadkov, ki se jih danes ne da enostavno reciklirati, v popolnoma nov material. Dopolnjevanje mehanskega in kemičnega recikliranja bo bistveno za rešitev problema plastičnih odpadkov v EU in doseganje cilja zavezništva, da se do leta 2025 v izdelke vrne 10 milijonov ton reciklirane plastike. PlasticsEurope že napoveduje znatno povečanje naložb v recikliranje kemikalij: z 2,6 milijarde evrov leta 2025 na 8 milijard evrov leta 2030. Za nadaljnjo pospešitev naložb v to ključno tehnologijo in prehod na krožno gospodarstvo pa poziva k usklajenemu in trdnemu političnemu in regulativnemu okviru. 

Kot energetsko intenzivna panoga poleg lastne inovativnosti potrebujemo tudi hitre in odločne ukrepe s strani političnih odločevalcev

Dejstvo je, da se v kemijski industriji soočamo z več težavami hkrati. Smo energetsko intenzivna dejavnost (čeprav ob tem povzročamo bistveno manj emisij kot kitajska konkurenca, kjer so emisije tudi do 10x višje, a tega nihče ne meri in ne upošteva). BASF porabi kar odstotek nemške električne energije, v celotni EU pa kemijska industrija še bistveno več druge vrste energije, predvsem zemeljskega plina (40 % tega kot vhodne surovine). Naj bom slikovit: samo nemška kemijska industrija za svoje delovanje na leto potrebuje cca 600Twh, kar je približno letna proizvodnja elektrike v Nemčiji.

Tako smo v kemijski industriji (kot edina industrija doslej) preko Sveta evropske kemijske industrije (Cefic) in v sodelovanju z Evropsko komisijo pripravili dokument »Transition Pathway«, ki postavlja prioritete in podaja časovnico možnega. To pa ni pomembno le za nas, temveč za celotno gospodarstvo. Kot sem že zapisal, je večina surovin, ki jih evropska podjetja uporabljajo pri svojih procesih, izdelanih prav v kemijski industriji. Dokument je bil predstavljen številnim vladam EU, a posluha je premalo.

Evropska kemijska industrija žal svojo konkurenčnost izgublja iz leto v leto. Iz največjega proizvajalca kemikalij na svetu, smo v zadnjih 20 letih padli na zgolj 14 odstotkov tržnega deleža. Predvsem na račun hitre rasti kapacitet in porabe v Aziji ter onemogočanja inovacij v EU. Zato smo do EU, tudi do Slovenije (ki običajno pri pomembnih odločitvah in zakonih v EU nima svojega stališča, se odreka delu svojih pravic in suverenosti ter ne brani svojih pogledov), zelo kritični. V tej energetski krizi bi se Evropa morala odločati hitreje, procese poenostaviti, spodbujati investicije, a ne naredi nič konkretnega. Sam skušam biti realist. V zadnjih letih drvimo iz krize v krizo, govorimo o polikrizi. Kar pa močno pogrešam s strani EU in državnih voditeljev, so hitri in odločni ukrepi, ki jih narekuje krizni management.

Pred nami je torej zahteven izziv. Nadomestiti moramo dobave ruskega plina, bistveno zmanjšati emisije in ostati konkurenčni na globalnih trgih. Utekočinjen zemeljski plin je lahko le prehodna rešitev, saj je predrag in ima trikrat višje emisije kot zemeljski (naravni) plin, poleg tega ne vodi v ogljično nevtralnost. Cene zemeljskega plina so se sicer nekoliko umirile, a so še vedno nekajkrat višje kot v Ameriki, kjer so za podjetja, ki ponujajo zelene rešitve ponudili ogromne vzpodbude. Na drugi strani bo Kitajska pridobila ogromne količine ruskih energentov. In konkurenca je ponovno pred nami.

V Evropi pa, namesto, da bi za preživetje in konkurenčnost našega gospodarstva spodbujali inovacije, podpirali sodobne tehnologije, omogočali večje kapacitete proizvajanja električne energije, razpravljamo, debatiramo in se prerekamo, predvsem pa pišemo nove in nove dogovore in zakone. Mnogi med njimi niso realni in so žebelj v krsto EU gospodarstva.

Epilog

Evropski zeleni dogovor lahko uresničimo le skupaj, s trdno evropsko industrijsko strategijo, ki bo tesno povezana s podnebno in energetsko politiko. S strategijo, ki zagotavlja prave korake za pragmatično izvajanje in preverjanje konkurenčnosti politik evropskega gospodarstva ter vrača zaupanje v Evropo. Zato naslednjo Evropsko komisijo in Evropski parlament pozivamo, da v središče svojih ukrepov postavita industrijo EU in njeno konkurenčnost. Potrebujemo njihovo jasno zavezo, da se bodo s tem izzivom spopadli neposredno. In to čimprej.

Avtor: Simon Franko, generalni direktor BASF v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji